Vsakič nova zgodba @Ljubkinesmisel

Najboljši primerek optimističnega starša malih otrok? Tak, ki načrtuje v naprej. Jutri bomo počeli to in ono, šli tja pa tam in se imeli oh in sploh. Potem pa otrok čez noč zakuha in z njim prečuješ celo noč. Zaspiš nekje ob šestih zjutraj, budilka za vrtec te zbudi ob sedmih, ker si jo pozabil izklopiti. Razumljivo se počutiš, kot da bi ti ravnokar nekdo zlomil vsako kos v telesu. Kaj si že mislil danes početi? Vsi plani so padli v vodo. Današnji dan boš porabil zato, da prineseš nazaj notri nekaj včerajšnje izgubljene noči.

Potem pa starši po prvem otroku mislimo, da že vemo, kako se stvari streže. In se rodi drugo dete, ki je povsem drugačno od prvega,čeprav ima iste starše in zelo podoben dedni zapis. Vse, kar si mislil, da veš o vzgoji in obnašanju otrok, v sekundi leti čez okno. Z vsakim novim otrokom se učiš znova. Ker ni dveh, ki bi na podobne situacije reagirala enako.

Višnja je bila izbirčna glede hrane, Zarja ni. Višnja je bila vedno bolj občutljiva in doživeta, Zarja je razgrajač. Višnja je gledala grdo, Zarja se večino časa reži kot pečen rak. Različni sta, čeprav sva pričakovala, da bosta isti.

Preprost primer – Višnja ni preveč marala vozičkanja, pa je oboževala nosilke. V vozičku se je pritoževala, v nosilki je blestela. Prvi jo je živciral, druga pomirjala. Pa sem dal hitro tudi Zarjo v nosilko. Tak vik in krik, da sem se ustrašil za svoje dobro. Ko sem jo dal v voziček, pa je zelo hitro zaspala. Tako sem za nekaj mesecev kar pozabil na nosilko. Dokler se nisem nanjo spomnil, ko sem potreboval obe roki in mirnega otroka. In sem ponovil vajo in je bila z nošnjo zelo zadovoljna. Otroci se s časom spreminjajo, kdo bi si mislil, prav tako, kot se naj bi tudi odrasli.

Sedaj lahko z Zarjo skupaj hodiva po Višnjo v vrtec. Naložim Zarjo v nosilko, v eni roki držim eno rokico njene sestrice, v drugi pa vse odvečne cunje, ki jih je njena mama zjutraj navlekla nanjo (»20 stopinj bo, ne rabi bunde!,« brezpredmetno vpijem). Pogosto me druge mamice vprašajo, kako vem, katero nosilko izbrati. Nimam pojma, jim odkrito odgovorim. Tako, da bo udobna tako zate kot za malega. Jaz imam mehko nosilko Ergobaby Adapt in smo z njo vsi zadovoljni. Pa še brez posebnega nastavka za novorojenčka je, ampak le preprosto nastavljiva.

Zato pa se obe deklici izredno rada preganjata po postelji. Malo jih mečem v zrak, padata levo in desno, se objemata in krohotata. Obe imava isto rada, čeprav si po rojstvu prvorojenke nikoli nisva mislila, da je še toliko ljubezni v naju. Skupaj sta mali ena čudovita celota, ki osmišlja najino življenje.

Verjetno je celo bolje tako, da ne vemo vsega v naprej. Naj nas nov otrok preseneti. Ne smemo ga imeti za samoumevnega. Ljudje smo si – na srečo – različni. Lahko pa na njiju preneseva določene vrednote, v katere verjameva in jima mogoče v prihodnosti pridejo še prav. Čeprav bosta kmalu začeli pisati čisto svojo zgodbo. In najina naloga bo le ta, da jima pomagava in pustiva prosto pot.

Bistvo življenja je, da se učimo vsak dan. In ni boljših učiteljev, kot so mali otroci.

 

Objava je nastala v sodelovanju s trgovinico Silly

  

Avtor: Jure Marolt, Objavljeno @Ljubki nesmisel Ljubki nesmisel je blog mladega očka katerega življenje se vrti okoli partnerke Tjaše in njune male navihanke Višnje ter nove najmlajše družinske članice Zarje. V blogu boste našli družinske dogodivščine, Tjašink kotiček, nekaj za očke in predvsem veliko prelepih trenutkov z Višnjo. Iskreno, pristno, igrivo, koristno, uporabno in srčno o življenju z otroki. Več o Juretu in njegovih zapisih o vlogi super očka pa si lahko preberete tukaj.