Jercin novi poganjalček @Never2late4u

Ena izmed must have igrač oziroma pripomočkov za malčke in otroke v današnjem času je tudi otroški poganjalec. Spomnim se, da pred leti, ko je bil naš Jaka (sedaj 13 let) še malček, le teh ni bilo prav veliko na izbiro. Bil pa je med prvimi, ki so ga uporabljali. Hitro ga je usvojil in bil prava atrakcija kamorkoli smo šli.

Ko pa je Jerca dopolnila primerno starost za uporabo poganjalca, sva imela na voljo malo morje različnih znamk, oblik, materialov, oblik, …

Kljub temu, da sva se z Urošem zavedala, da bo pri njej zaradi precej krajše leve rokice uporaba poganjalca in potem kolesa najbrž otežkočena, sva bila odločena, da ji le tega vseeno kupiva. Vzgajava jo tako, kot da nima nobenih omejitev. V kolikor pa se kje pokaže, pa poskušava stvari prilagoditi (le teh je bilo do sedaj res malo).



In priznam, da ko sva se pri njej odločala za prvega poganjalca, je imel veliko težo pri sami odločitvi sam izgled poganjalca. Enotna sva bila tudi pri tem, da bo imela lesen poganjalec. Kolebala sva sicer med lesenim poganjalcem Wishbone in lesenim poganjalcem Kinderfeets, ki ga najdete v otroški trgovini Silly.

Otroški poganjalec je tisti pripomoček, ki ga ima skoraj vsak malček. Oziroma otrok. Narejen je tako, da ima malček med vožnjo z njim popoln nadzor. Že samo ime pove, da je to “kolo”, le da brez pedalk, saj se otrok poganja s pomočjo nog. Otroški poganjalec nima zavor, otrok sam prilagaja hitrost in se ustavlja s pomočjo nog.



Poganjalec je super predpriprava na vožnjo s kolesom. Malček pri uporabi poganjalca pridobi občutek za ravnotežje ter le tega razvija. Uči pa se tudi manevriranja. S tem, ko usvoji vožnjo s poganjalcem je tudi prehod na pravo kolo lažji. Ne potrebuje pomožnih koles, saj ima že razvito ravnotežje in se ne boji padcev.

Otroških poganjalcev je na trgu res že ogromno. In odločitev za tistega pravega, ki bo malčku res pisan na kožo, je težka. Vsaj v našem primeru je bila. Otroški poganjalec lahko izbiramo glede na velikost, konstrukcijo, glede na material. Včasih (ali pa tudi velikokrat) pa nas pritegnejo tudi razni dodatki.

Prvo na kar sva bila pozorna pri izbiri poganjalca je bila sama velikost. Oziroma višina sedeža. Jerca je res drobižek (še vedno) in tudi, ko sva ji kupila prvi poganjalec (Wishbone), sva bila pozorna na to, da doseže tla z nogami, s celimi stopali.



Za prve premike na poganjalcu je bil leseni poganjalec Wishbone kar zadovoljiv, saj je to poganjalec, ki ima možnost treh koles. Kot trikolesnik se je super obnesel vse dokler je bila Jerca res majhna. Ko pa je malo zrasla (pri nekje 85 cm) pa ji je trikolesnik začel “nagajati”, saj so se ji noge začele zatikati v os, ki povezuje zadnji kolesi. Večkrat ji je uspelo tudi pasti zaradi tega. Kot trikolesnik je poganjalecc Wishbone kar precej težak. V primerjavi s sedanjim lesenim poganjalcem Kinderfeets Classsic Makii, ki ima le 3,8 kg, je Wishbone z 5,4 kg predstavljal precejšen zalogaj za Jerco predvsem pri obračanju. Nekajkrat sva poskušala Wishbona iz trikolesnika spremeniti v dvokolesnik, pa ji vožnja ni in ni šla. Konstrukcija poganjalčka je narejena tako, da je razdalja med delom, kjer otrok sedi in krmilom kar precej dolga. Zato tudi ni dobro dosegla z obema rokama oba ročaja. Po nekajkratnih prošnjah in prepričevanju, da naj se poskuša vsaj malo zapeljati tudi z dvokolesnikom, sva tudi midva obupala. Nisva jo mogla prepričati. Začela sva se že pogovarjati, da ji bo treba kupiti navadno kolo ter ga prilagoditi zaradi njene pomanjkljivosti (krajše leve rokice).



Svojo zaskrbljenost sem slučajno omenila kolegici, ki me je napotila na otroško trgovino Silly, kjer so mi prijazno svetovali in predlagali, da Jerca preizkusi dvokolesnik – leseni poganjalec Kinderfeets. Z malo dvoma sem bila vseeno pripravljena na nov izziv. Doma smo skupaj pogledali kateri leseni poganjalec bi bil primeren. Oziroma kateri nam je najbolj všeč. V oči nam je padel leseni poganjalec Kinderfeets Classic Makii. Črno bel s prekrasnimi ilustracijami. Ki pa ni samo poganjalec, ampak tudi tabla za risanje s kredami. Ta leseni poganjalec ima namreč površino za risanje s kredami (BTW v paketu skupaj s poganjalecm dobite tudi nestrupene barvne krede Crayola). Spodbujanje otroške ustvarjalnosti skupaj z razvijanjem fizičnih spretnosti in motorike. Le kaj bi si lahko želel starš boljšega? Ja, razen tega, da bo otrok ta poganjalec dejansko uporabljal.

Malo s strahom sem pričakovala pošiljko s poganjalcem. Nisem bila prepričana ali se bo Jerca hotela usesti nanj. No, ampak moj strah se je izkazal za čisto odvečnega. Že pri sestavljanju je z navdušenjem sodelovala z atijem. In seveda želela poganjalec takoj preizkusiti. Jaz sem bila sicer še vedno v dvomih, ampak so se moji dvomi razblinili v sekundi, ko se je usedla na ta prekrasen lesen poganjalec. Zakaj? Ker sem že po njeni drži videla, da ji sedenje na njem popolnoma ustreza. Njena drža na njem je bila šolska. Stopala lepo postavljena na tla, zravnan hrbet in lepo postavljene roke na krmilu. Pri branju opisa lastnosti lesenega poganjalca Kinderfeets Classic Makii je sicer navedeno, da ima poganjalec patentiran, nizozemsko navdihnjen nizek prag skozi okvir, ki postavlja otrokove noge bližje tlom in da ergonomsko oblikovan položaj sedeža in krmila spodbuja dobro držo in nudi maksimalno udobje. Ampak dokler seveda ne vidiš, ne verjameš. Pri Jerci pa se je to dvoje takoj pokazalo. In tudi sama ni niti malo s strahom naredila prvih nekaj korakov na njem. Sicer je začela s previdnostjo, ampak po dveh dneh je poganjalec poganjala že kot mala profesionalka.



In seveda sva midva kot super ponosna starša poleg ploskala in že skoraj skakala od veselja. Prav kamen se nama je odvalil od srca, saj sva le spoznala, da se tudi midva motiva in bi morala malo bolj zaupati v njene zmožnosti. Predvsem pa preizkusiti kakšno možnost več, ko se gre za njen motorični razvoj.

Vsekakor pa je Kinderfeets Classic Makii res odličen za začetke z divjanjem s poganjalcem. Iz vsega srca priporočam.

 

Avtorica: Nataša Gostinčar Petre, Objavljeno @Never2late4u Avtorica zapisa in fotografij je Nataša Gostinčar Petre. Ponosna mamica Jaku, Jerci in Jagodi. Njihove dogodivščine in razmišljanja lahko spremljaš tukaj.