Čemu tradicija? @Lovor in jaz
Ko sta bila prva dva otroka dojenčka, in tudi še v času nosečnosti, nisem veliko razmišljala o tradiciji. Bila sem nova mami in želela sem vse sveže. Sveže ideje, sveže igrače, sveže pristope! Bog ne daj, da bi o čem vprašala svojo mamo. Kaj šele taščo. #%X?!%#!!! Vse sem želela početi sama. Biti sama svoja šefica. Razmišljati po svoje, vedeti več in bolje od prejšnjih generacij mam.
Zdaj nisem več nova mama, niti nisem več neka kao mlada mami. A pri treh otrocih si še kar ne upam reči, da vem vse o dojenčkih. Ker je pač vsak otrok svojevrsten in kar sem se naučila pri prvih dveh ne velja vedno pri tretjem. Pa mogoče zato, ker bi še imela otroke, če le ne bi bila kar malo prestara in se mi trije res ne zdijo veliko.
A so "stvari", ki štimajo pri vseh enako: dojenčki so radi ljubljeni in negovani, čisti, primerno oblečeni. Potrebujejo počitek, ne marajo biti lačni in žejni. Ljubijo igro in učenje, ponavadi imajo radi družbo in komunikacijo. Imajo pa radi tudi svoj mir. Iz različnih virov sem se naučila še raznih uporabnih spretnosti, od tega, kako dojenčka učimo pravilno se gibati, pa do tega, kako prisluhniti sebi in dojenčku, da veš, kdaj ga lulat in mu odmakneš vražjo plenico, da lula kot človek. No, o tem lahko poučim svoje otroke.
Vse več razmišljam o tradiciji. Zakaj tradicija nima več lepega pomena? Nobel pomena? Zakaj ne vprašam mame, s čim sem se kot dojenčica igrala, kako sem se razvijala? In zakaj je moja mama verjetno vse to pozabila?
Dejstvo je, da se priporočila in načini, povezani z rojevanjem in s skrbjo za dojenčke ter z vzgojo, spreminjajo, ker se spreminjajo in nadgrajujejo spoznanja s teh področij. Pa bom na tem mestu z uporabo svojega instinkta in kmečke pameti malo predrzna in bom rekla, da smo sodobne mame včasih kot slepe kure ali ovce, če želite. Pademo na taprvega petelina, ki ima najlepše perje! In od tistega trenutka dalje smo sledilke. Do naslednjega svetlečega perja. Kdo ve kdaj. Lahko že jutri. Bog ne daj, da ti mama pri tem kaj reče! Kaj šele tašča! #%X?!%#!!!
Pred časom sem brskala po internetu, da bi našla lep in uporaben igralni center, po kmečko: tisto podlago z dvema lokoma, na katerih visijo igračke. Otrok leži spodaj in dviguje rokice proti igračam. Dobro za motorični razvoj. Meni se ne dopadejo ti mega vpadljivi živobarvni centri z igračkami iz poliestra. Teh je največ. Pa niso poceni. Naletela sem na enega čudovitega s podlago iz ekološkega bombaža in lesenim lokom oziroma 'tronogom'. Pa sem si rekla: če že katerega, potem bi imela tega! Ko ga po nekaj mesecih ne bi rabili več, bi ga lepo shranila dokler ne bi otroci imeli otrok. Potem bi spet prišel prav. In imeli bi nekaj, kar prehaja iz roda v rod.
Z veseljem bom predala Franck & Fischerjevega prelepega lesenega pajka svojim otrokom naprej v uporabo za njihove otroke!
Ugotavljam, da je ta naš tretji otrok pravi združevalec in povezovalec naše družine v eno lepo trdno celoto. Starejša otroka učim, kako ravnati z dojenčkom, pogovarjamo se o spočetju in rojstvu ter smrti. Jutri bosta prvič nahranila malega s kašico iz oranžne buče. U, kako komaj čakata! Že dolgo pa ga obadva znata previti in mu pomagata podreti kupček. Mali pa se že igra z igračami, ki jih je nasledil od starejših dveh. Tradicija je lepa. Lahko je lepa!
/
Tradicija je (iz lat. trodare = »dati naprej«, traditio = »predati«) prenos, način dela, obnašanja, prepričanja, verovanja, običajev na mlajše generacije. Tradicija se prenaša ustno ali pisno z vzgojo ali igranjem. S tradicijo postane socialna skupina ali družba kultura.
/ vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tradicija /
